IKT me spremlja vse od študijskega leta 1999/2000, ko sem se vpisala na Visoko šolo za socialno delo v Ljubljani. Takrat sem se prvič soočila z dejstvom, da potrebujem osebni računalnik. Ta je postal moj nepogrešljiv sopotnik vse do današnjih dni. A kot se spreminjajo časi, se še bolj bliskovito, včasih celo s svetlobno hitrostjo razvija informacijska tehnologija. Ko smo se soočili s korona zaprtjem, sem se morala spoprijeti s spremljanjem študija na daljavo. Kljub temu, da kot doktorska študentka nisem imela vsak dan obveznih predavanj, je bila to zame kar težka preizkušnja. Zato sem še toliko bolj hvaležna, da sem imela podporo s strani posameznih profesorjev in mojih cenjenih kolegov v letniku.

Pravo obogatitev znanja in strategij uporabe IKT pa mi prinaša individualno usposabljanje s strani Centra Digitalna UL, ki mi res zelo lepo stojijo ob strani in me korak po koraku učijo, da lahko vse pridobljene veščine preizkusim potem še sama. V nadaljevanju zato podajam nekaj informacij, kako lahko profesorice in profesorji ter ostali zaposleni na fakultetah – članicah UL podprete posameznika, ki zaradi oslabitve sluha, vida ali sluha in vida težje spremlja hitro dogajanje preko spletnih aplikacij ZOOM in MS Teams ter drugih spletnih aplikacij za delo na daljavo.

Pri vklopu v živo, kjer je komunikacija hitra, je dobro imeti v mislih, da osebe z ovirami sluha in vida niso tako hitre pri odzivanju na dogajanje, ko pedagog klika z miško, premika izročke ali kako drugače kreira dinamiko dela na daljavo. Zato prijazno svetujem vsem, da stvari vodijo počasi in skušajo peljati tako, kot če bi bili v predavalnici, ko se morajo npr. sprehoditi do računalnika, na tablo napisati podatke ipd. Ko to isto vsebino podajajo preko videokonferenčnega sistema z deljenjem zaslona, imajo namreč vsebino že pripravljeno in jo posledično hitreje premikajo, ne zavedajoč se, da je dobro vmes nekoliko počakati, da lahko osebe sledijo, še zlasti študentke in drugi udeleženci s senzornimi ovirami.

Deljenje zaslona: ko pedagogi delijo vsebino na zaslonu, se črke in vidnost avtomatično poslabšajo, zato npr. sama ne morem slediti z branjem in poslušanjem vsebine, saj ko preberem eno vrstico ali dve, le-ta že izgine, ker se na zaslonu pojavi drugi izroček.

Predlagam, da v takšnih situacijah pedagogi prilagodijo vsebino tako, da jo bodo tudi sami brali iz zaslona in s tem omogočili, da bo lahko tudi oseba s senzornimi ovirami, ki vsebine ne more prebrati, lahko sledila in povezala predavanje z vsebino pri izročkih.

Pogled na Zoom in vključevanje v pogovor: sama imam pogosto izkušnjo, da se z delitvijo zaslona avtomatično spremeni pogled orodne vrstice spletne aplikacije, ki udeležencem omogoča vključitev v pogovor. Sama imam zelo veliko težavo, če si npr. zapomnim, da je orodna vrstica spodaj – vklop mikrofona, reactions ikona, gumb za deljenje zaslona, klepet ipd., ko pa sama delim zaslon, se ta vrstica premakne na zgornji del zaslona. V takšnih primerih mi zelo pomaga, da me sodelujoči usmerijo, npr.: »Metka, če želiš kaj povedati, vklopi mikrofon, zgoraj levo je«. Nato počakajo, da to v miru poiščem in nato odgovorim. Zelo uporabna ikona z dvigovanjem roke, tako v okolju Zoom kot tudi v okolju MS Teams, ki pa je zame izjemno težavna, saj jo je težko najti. Zato mi zelo pomaga, da se s posameznimi pedagogi ali izvajalci delavnic na daljavo dogovorim, da s svojo roko pred kamero pomaham in na ta način sporočim, da se želim vključiti v pogovor. Sama pa imam zagotovilo, da je predavatelj pozoren in da me bo gotovo pozval z imenom: »Ja Metka, povej«. To mi zagotavlja varnost, da bom gotovo slišana, hkrati pa ne oviram predavatelja in dinamike njegove predstavitve in s tem omogočim tudi ostalim udeležencem čim manj motenj z moje strani.

Kako podajati znanje in pridobivati veščine pri uporabi IKT: omenila sem že, da imam od lanskega leta pomoč pri pridobivanju veščin in delu z IKT, kar mi olajša moj vsak dan. Kot doktorska študentka sem pogosto udeleženka kakšnih konferenc, predstavitev ipd., zato moram tudi sama pripravljati različne prezentacije na prosojnicah PowerPoint tako v živo kot na daljavo.

Za usvajanje znanja in veščin mi je v zelo veliko pomoč, da se mi vsebine podaja tako, da se me vodi po korakih. Podala bom praktičen primer:

1. korak: Zaženi PowerPoint.
2. korak: Izberi temo – ozadje, črke.
3. korak: Če ni ničesar, kar ti ustreza, si lahko ustvariš svojo temo in jo shraniš. Sama uporabljam rdeče ozadje in bele črke, da vidim kontrast.
4. korak: Greš na pogled in klikneš matrica diapozitiva.
5. korak: Izbereš barvo ozadja – izberem rdečo.
6. korak: Izberi barvo črk – bele črke.
7. korak: Pritisni uporabi za vse.
8. korak: Zapri matrico diapozitiva.
9. korak: Nastavitev lahko shraniš pod svojo temo in jo imaš nato vedno na razpolago.

Na tak način mi ostane največ znanja in redko se mi zgodi, da bi mi moral kdo še večkrat ponoviti, razen kakšnih redkih podrobnosti. Predvsem pa mi veliko pomeni, da na ta način prejemam podporo kako uloviti ribo, namesto tega, da bi mi jo vedno znova nekdo prinesel. Ta rek je nekoč izrekla dr. Anica Mikuš – Kos, ustanoviteljica Slovenske Filantropije, a ga v svojem bistvu nisem razumela: »Naučimo človeka uloviti ribo«. Še več, zgražala sem se, kako lahko avtorica primerja ribolov z učenjem ljudi z ovirami. Danes pa na to gledam z zrelim pogledom na stvari in sem ji zelo hvaležna, da je gospa že pred leti opozorila na dejstvo, da smo kot družba storilnostno naravnani tako, da nimamo potrpljenja ali časa, da bi nekomu počasi razlagali in mu pojasnjevali, kako naj se priuči nekih veščin, ko pa vendarle zadevo sami naredimo veliko hitreje in s tem prihranimo čas. S tem pa se ne zavedamo, da nas bo ta isti posameznik čez dva dni znova prosil za isto stvar, ker nismo imeli potrpljenja, da bi ga to naučili že prvič 😉.

Na koncu se iskreno zahvaljujem gospe Sanji Jedrinović, ki me v imenu Centra Digitalna UL zelo počasi, potrpežljivo usposablja in me s tem bogati na področju digitalne pismenosti, ki je zame kot študentko z ovirami še kako pomembna. Hvala ti za to, Sanja.