Adaptivno učenje (ang. Adaptive Learning)
Adaptivno učenje je pristop, ki zagotavlja personalizirano učno izkušnjo, predvsem v spletnih učnih okoljih, ki omogočajo spremljanje napredka študenta in uporabo podatkov za stalno prilagajanje študijskih vsebin učnim potrebam pozameznih študentov. Pristop upošteva predhodno znanje študentov, se odziva na njihove učne potrebe in zmanjšuje vrzeli v razumevanju študijske vsebine. Pri takšnem načinu dela se glede na individualne učne potrebe študentov prilagaja zaporedje aktivnosti, težavnosti nalog, čas učenja oz. reševanja aktivnosti, povratne informacije, načrt napredovanja ipd.
Osnovne informacije | |
|---|---|
Število študentov: | do 50 študentov |
Čas za pripravo aktivnost: | več dni |
Trajanje aktivnosti: | več dni ali tednov |
Kdaj nam lahko aktivnost pride prav: | predavanja, seminarji, vaje, kombiniran način študija, študij na daljavo |
Letnik študija: | vsi letniki |
Segment predavanja: | osrednji del predavanj, vaj, seminarjev |
Učni cilji (po Bloomovi taksonomiji): | raven analiziranja, vrednotenja, ustvarjanja |
Vrednotenje: | formativno (sprotno) vrednotenje, samovrednotenje |
Glavni cilj adaptivnega učenja je zagotoviti učinkovite, uspešne in prilagojene učne poti za posameznega študenta. Pri tem pristop študentom:
- omogoča personalizirano učenje;
- zagotavlja učenje na podlagi trenutne ravni razumevanja študijske vsebine in odpravljanje napak pri razumevanju;
- zagotavlja takojšnje povratne informacije, ki so ciljno usmerjene in prilagojene pedagoškemu procesu;
- omogoča izboljšanje učnega procesa, učne učinkovitosti in učnih dosežkov ter vpliva na končni uspeh;
- zagotavlja takojšnjo pomoč in podporna gradiva, specifična za njihove učne potrebe;
- omogoča razvijanje spretnosti za reševanje problemskih nalog.
Načrtovanje adaptivnega učenja je dinamičen proces, ki zahteva prilagodljivost in odzivnost na potrebe študentov. Prav tako je pomembno upoštevati različne metode poučevanja, ki lahko zagotovijo raznolikost in prilagodljivost v učnem okolju. Nekateri ključni koraki, ki jih lahko pedagogi upoštevamo pri načrtovanju adaptivnega učenja, so:
- Določitev ciljev: Pedagogi zastavimo učne cilje in pri tem razmislimo, kaj želimo, da študenti dosežejo na koncu pedagoškega procesa. Cilji naj bodo specifični, merljivi, dosegljivi, relevantni in časovno opredeljeni.
- Identifikacija učnih potreb: Pedagogi preverimo predznanje študentov, poskusimo prepoznati učne stile študentov, razumeti posebne potrebe ali težave študentov ter prepoznati področja, na katerih potrebujejo študenti dodatno podporo ali izzive, s čimer poskusimo prepoznati različne učne potrebe študentov.
- Izbor ustreznih metod in tehnologij: Glede na učne cilje in potrebe študentov izberemo ustrezne metode in tehnologije za podporo adaptivnemu učenju. To lahko vključuje uporabo študijskih (interaktivnih) gradiv, spletnih preverjanj znanja s samodejnimi povratnimi informacijami, pogojno odpiranje dostopa do vsebin ipd.
- Oblikovanje načrta izvedbe aktivnosti: Na podlagi ciljev in učnih potreb oblikujemo načrt, kjer razmislimo o vrstnem redu študijskih vsebin, prilagoditvah za različne ravni znanja, težavnosti posamezne aktivnosti, časovnem razporedu in uporabi tehnologije za prilagoditev pedagoškega procesa posameznemu študentu.
- Spremljanje napredka: Skozi celoten pedagoški proces pedagogi spremljamo napredek študentov. Pri tem lahko uporabimo različne metode vrednotenja in spremljanja, kot so preverjanje oddanih nalog, reševanje kvizov, lestvice napredovanja in sprotno podajanje povratnih informacij, kar omogoča ovrednotenje napredka in razumevanja študijske vsebine pri študentih.
- Prilagajanje: Na podlagi spremljanja napredka študentov zagotovimo dodatno podporo tistim, ki jo potrebujejo, ter izzive tistim, ki so učno zmožnejši. Pri tem lahko prilagodimo tempo učenja, težavnost nalog in načine podajanja gradiv glede na individualne potrebe študentov.
- Povratne informacije in refleksija: Študentom redno zagotovimo povratne informacije glede njihovega napredka. Pri študentih lahko spodbudimo refleksijo in samoevalvacijo ter sodelovanje pri načrtovanju in prilagajanju nadaljnjega učenja.
Adaptivno učenje lahko podpremo z IKT, ki nam omogoča spremljanje napredka študenta in prilagajanje študijske vsebine glede na interakcije in odvize študentov.
Primer takšnega orodja je spletna učilnica Moodle, ki je odlično spletno okolje za podporo adaptivnemu učenju, saj ponuja številne funkcionalnosti in možnosti prilagoditev. Na podlagi različnih omejitev (npr. zaključek aktivnosti, datum, pridobljena ocena, določena skupina študentov, določen študent) lahko sistem samodejno prilagodi dostop do vsebin in aktivnosti, kar omogoča prilagajanje učnega procesa glede na individualne potrebe posameznega študenta. Vključimo lahko različne aktivnosti (npr. kvizi z različnimi tipi vprašanj, naloge, forumi, wiki strani, podatkovne baze, slovarji, interaktivna gradiva), ki se stopnjujejo po težavnosti in se odpirajo glede na napredek študentov. Nekatere aktivnosti (npr. kviz, H5P aktivnosti, igre) omogočajo samodejno podajanje povratnih informacij glede na odzive študentov, pri ostalih aktivnostih pa lahko pedagogi sproti podajamo povratne informacije v obliki komentarjev. Poleg tega lahko znotraj spletne učilnice Moodle uporabimo tudi možnosti, kot so Moodle lekcija in H5P Branching Scenario, s katerima lahko pripravimo adaptivna gradiva za ustvarjanje prilagodljivih učnih poti, ki vsebujejo različne večpredstavne elemente in elemente preverjanja znanja/pridobivanja povratnih informacij, na podlagi katerih lahko vsak študent gradivo vidi na prilagojen način. Spletna učilnica Moodle ima tudi funkcionalnosti za sledenja napredka študentov, ki omogočajo sprotno spremljanje dela študentov, opravljanja nalog, rezultatov preverjanja znanja in drugih aktivnosti, ki jih izvajajo študenti. S tem pedagogi pridobimo vpogled v individualni napredek študentov in lahko prilagodimo podporo glede na njihove potrebe.
Na podoben način lahko adaptivno učenje podpremo tudi s spletnima okoljema Canvas in eduflow, ki prav tako omogočata prilagajanje zaporedja študijske vsebine in pogojno odpiranje študijskih gradiv ter aktivnosti, izvedbo preverjanja znanja, podajanje povratnih informacij ter sledenje napredka študentov.
- Prispevek opisuje primera dobre praske iz univerze v Švici in univerze v Južni Afriki. V obeh primerih so se zaradi heterogene sestave skupin študentov (npr. različni življenjski slogi, zaposlitve za polni ali krajši delovni čas, družinske obveznosti, oddaljenost) odločili za izvedbo adaptivnega učenja v okviru kombiniranega načina študija. Adaptivno učenje so podprli z uporabo spletnih učilnic Moodle.
Mirata, V., Hirt, F., Bergamin, P., & van der Westhuizen, C. (2020). Challenges and contexts in establishing adaptive learning in higher education: findings from a Delphi study. International Journal of Educational Technology in Higher Education, 17, 1-25.
- Naslednji prispevek opisuje primere dobre prakse vključevanja adaptivnega učenja v izobraževanje na področju farmacije. V podporo apadaptivnemu učenju so uporabili virtualne simulacije primerov pacientov, ki so študentom omogočile pregled in praktično delo v nadzorovanem okolju, ki jim je zagotovilo takojšnje, individualno prilagojene povratne informacije. Pri tem so uporabili tehnologijo z možnostjo razvejanja vsebine, ki je usmerjala dejanja študentov glede na njihov odziv. Študentom je bila tako zagotovljena učna pot, ki je bila prilagojena njihovemu znanju, spretnostim in ravni odločanja. Izkazalo se je, da so bili študenti tako bolj aktivno vključeni v študijski proces in so izboljšali svoje učne rezultate.
Liu, M., McKelroy, E., Corliss, S. B., & Carrigan, J. (2017). Investigating the effect of an adaptive learning intervention on students’ learning. Educational technology research and development, 65, 1605-1625.