Z vključevanjem aktivnosti v pedagoški proces lahko dosežemo naslednje cilje (Moradi in Chen, 2019):

• študenti se poglobijo v študijsko vsebino, ustvarijo lastni izdelek in so s tem aktivno vključeni v pedagoški proces;
• študenti z iskanjem potrebnih informacij pri ustvarjanju digitalnih zgodb razvijajo raziskovalne spretnosti;
• študenti razvijajo kritično in ustvarjalno razmišljanje;
• študenti s povezovanjem idej s predhodnim znanjem in izkušnjami na določeno temo opravljajo samorefleksijo učenja tekom ustvarjanja digitalnih zgodb;
• študenti razvijajo komunikacijske veščine in veščine sodelovanja z vrstniki ter s tem tudi socialne spretnosti in spretnosti deljenja lastnih mnenj ter sprejemanja stališč drugih;
• študenti so v okolju, kjer sodelujejo z vrstniki, motivirani za učenje in delo;
• študenti razvijajo digitalne kompetence, kot so informacijska in medijska pismenost, digitalno komuniciranje in sodelovanje, izdelovanje digitalnih vsebin, digitalno reševanje problemov.

Pri izvedbi aktivnosti nam je lahko v pomoč postopek, ki vsebuje različne dejavnosti za spodbujanje študentov k aktivnemu vključevanju in poglobljenemu razmišljanju o študijski vsebini. Postopek sestavljajo 4 glavne faze (Chan idr., 2017; Moradi in Chen, 2019):

1. PREDPRODUKCIJA

V fazi predprodukcije pedagogi študentom postavimo primere problemskih vprašanj, s katerimi študente spodbudimo in motiviramo k raziskovanju določene teme. Študenti si individualno ali skupinsko postavijo konkretna vprašanja (npr. Kaj mislim?, Kaj je pomembno?, Kakšen je pomen zgodbe?), na podlagi katerih izberejo temo zgodbe, raziščejo informacije o temi ter na podlagi opravljenega dela v skupini oblikujejo scenarij zgodbe, ki prikazuje zaporedje dogodkov. Pri tem naj bodo študenti pozorni na naslednje elemente digitalnega pripovedovanja zgodb (Šerbec in Žerovnik, 2014):

1. Stališče: v zgodbi naj bodo predstavljene perspektive študentov in celotno zgodbo naj povezuje rdeča nit.
2. Dramatično vprašanje (zaplet): zgodba naj vsebuje vprašanje, ki bo do konca ohranjalo pozornost poslušalca.
3. Čustvena vsebina: zgodba naj obravnava pomemba vprašanja oz. teme, s katerimi se bo poslušalec poistovetil.
4. Moč glasu pripovedovalca: študenti lahko s svojim glasom personalizirajo zgodbo, kar poslušalcu pomaga razumeti vsebino.
5. Moč zvoka: z vključevanjem glasbe ali drugih zvokov lahko študenti podprejo in popestrijo zgodbo.
6. Učinkovitost: študenti naj v pripovedovanje zgodbe vključijo toliko vsebine, da poslušalec ne bo preobremenjen.
7. Ritem zgodbe: študenti naj bodo pozorni na počasno ali hitro napredovanje zgodbe.

Oblikovano zgodbo lahko študenti sprva ustno pripovedujejo vrstnikom, da pridobijo povratne informacije, na podlagi katerih prepoznajo pomanjkljivosti zgodbe, uredijo zaporedje dogodkov, so pozorni na določene učinke ali prizore v zgodbi ter oblikujejo končno zgodbo. Sledi oblikovanje načrta zgodbe, ki prikazuje elemente same zgodbe (Chan idr., 2017).

2. PRODUKCIJA

V fazi produkcije študenti na podlagi pripravljenega načrta zgodbe ustvarijo potrebne večpredstavne elemente – ustvarijo slike, posnamejo govor oz. zvoke, posnamejo videoposnetek ipd. (Chan idr., 2017).

3. POSTPRODUKCIJA

V fazi postprodukcije študenti večpredstavne elemente, ki so jih pripravili v prejšnji fazi, uredijo, oblikujejo in združijo v končne izdelke – digitalne zgodbe (Chan idr., 2017).

4. DELJENJE

V zadnji fazi študenti ustvarjene digitalne zgodbe delijo z vrstniki (Chan idr., 2017), ki si jih ogledajo, kritično komentirajo ter podajo vrstnikom povratne informacije na opravljeno delo (medvrstniško vrednotenje). Poleg medvrstniškega lahko vrednotenje podpremo tudi s samovrednotenjem ter učiteljevim vrednotenjem. Pri tem je priporočljivo uporabljati ocenjevalne rubrike, ki jih pedagogi pripravimo pred izvedbo aktivnosti ter s tem omogočimo, da tako pedagogi kot tudi študenti vrednotijo po enakih kriterijih, s katerimi študente seznanimo že pred pričetkom izvedbe aktivnosti (Attenborough in Abbott, 2020).

Pri digitalnemu pripovedovanju zgodb lahko uporabimo raznoliko IKT. Posamezno fazo aktivnosti lahko z uporabo IKT podpremo na različne načine:

• Fazo predprodukcije lahko podpremo z orodji, ki omogočajo sodelovanje študentov znotraj skupine. V tem primeru lahko uporabimo sodelovalne table, ki omogočajo komuniciranje, deljenje mnenj in predlogov ter zbiranje različnih informacij (npr. Moodle Board, MS Teams White Board, Padlet, Trello). Za pripravo scenarija in načrta zgodbe se lahko študenti poslužujejo orodij, ki jim omogočajo sodelovalno pisanje in urejanje vsebin, hkrati pa tudi podajanje povratnih informacij v obliki komentarjev s strani pedagogov in vrstnikov (npr. MS Word, MS PPT, MS Excel).
• V fazi produkcije se študenti seznanijo z opremo, ki jim omogoča fotografiranje (npr. pametni telefoni, profesionalni fotoaparati), snemanje zvoka ali videoposnetka (npr. pametni telefoni, različni mikrofoni, avdio snemalniki, kamere), ustvarjanje grafičnih elementov (npr. Photopea, GIMP, INKSCAPE, Adobe Illustrator, Adobe Photoshop) ipd.
• V postprodukciji se študenti odločijo za uporabo orodja, ki jim omogoča združevanje različnih večpredstavnih elementov, ki so jih pripravili v fazi produkcije, v digitalno zgodbo. V tem primeru se študenti odločijo za orodje glede na zastavljen problem, potrebe pri oblikovanju digitalne zgodbe, prijaznost uporabniškega vmesnika, predznanje in digitalne kompetence študentov. Študenti lahko izbirajo med splošnimi orodji, ki so enostavna za uporabo (npr. Canva, Genially), orodji, ki omogočajo ustvarjanje digitalnih knjig (npr. StoryJumper, My Storybook, Book Creator), orodji, ki zahtevajo znanje urejanja in montaže filmskih zgodb (npr. iMovie, Windows Movie Maker, Final Cut Express, Adobe Premiere), orodji, ki zahtevajo znanje programiranja animacijskih zgodb (npr. Scratch, Snap!, Unity) ipd.
• V fazi deljenja lahko študenti za deljenje končnih izdelkov uporabijo različne načine, ki pa so odvisni od orodij oz. formatov končnih izdelkov. Digitalne zgodbe v obliki spletnih povezav, PDF dokumentov, videoposnetkov ipd. lahko študenti delijo npr. preko učnih okoljih (npr. Moodle, MS Teams, Padlet), ki hkrati omogočajo tudi podajanje povratnih informacij in vrednotenje (npr. Moodle naloga, Moodle delavnica, Moodle forum, MS Teams naloga, Padlet).

1. Primer dobre prakse uporabe aktivnosti v pedagoškem procesu prihaja iz Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. Izvajalci so pri več predmetih uvedli projektno učno delo z digitalnim pripovedovanjem zgodb. Glede na smer študija so se med študenti pojavljale razlike pri izbiri tehnologij za ustvarjanje digitalnih zgodb, ustvarjalnosti, rabi domišljije ter grafičnem oblikovanju. Izkazalo se je, da je aktivnost dobro vplivala na razvoj kompetenc, ki jih študenti, kot bodoči učitelji, potrebujejo za opravljanje dela.

ŠERBEC, I. N., & ŽEROVNIK, A. (2014). Digitalno pripovedovanje zgodb v pedagoškem procesu. Urednica Tatjana Devjak, 93.

2. Na univerzi v Londonu (University of London) pedagogi pri izobraževanju medicinskih sester uporabljajo digitalno pripovedovanje zgodb v pedagoškem procesu na način, da so pedagogi tisti, ki študentom pripovedujejo življenjske zgodbe iz klinične prakse. S to aktivnostjo so želeli pedagogi povezati teorijo s prakso ter študentom približati poklic, ki ga bodo opravljali po zaključku izobraževanja. S pripovedovanjem zgodb so pedagogi pridobili pozornost študentov, študentom pa je aktivnost pomagala razumeti delo medicinske sestre z druge perspektive in omogočila vpogled v prakso.

Attenborough, J., & Abbott, S. (2020). Using storytelling in nurse education: The experiences and views of lecturers in a higher education institution in the United Kingdom. Nurse education in practice, 44, 102762.